Cena samopromocije ali kako sem zatajil očeta

Dr.Janez Drnovšek je redko pustil človeka ravnodušnega. Danes bi lahko dejali, da ga je vsak dojemal po svoje, v celotnem spektru človekovih občutkov in predstav. Njegova vloga v zgodovini iz dneva v dan pridobiva na teži in razsežnostih. Vendar bi želel izpostaviti eno lastnost, ki sem jo pri njemu zelo cenil: iskreno zadržanost do kulta osebnosti.

Janez Drnovšek je imel karizmo, ker ni hotel biti karizmatičen. In znotraj te iskrene skromnosti se je pristno izrazil odnos do posthumnih simbolov. Ker je bil njegov odnos do materialnih stvari zelo indiferenten, je svojo držo pogosto izražal v različnih komentarjih, kjer je nedvoumno nasprotoval tovrstnim poimenovanjem. Ker je bil  neposreden v izražanju svojih misli, je to svojo željo, da se po smrti politika ne postavljajo kipi ali poimenujejo ulice, trgi, ustanove – večkrat tudi javno sporočil.

O poimenovanju letališča po Jožetu Pučniku je leta 2007 dejal:

“Jožeta Pučnika sem cenil in mu dodelil tudi najvišje slovensko odlikovanje, ne vem pa, če je zdaj potrebno po njem poimenovati še letališče. Če smo začeli s tem, ne vem, kje bomo končali. Morda bomo začeli celo mesta poimenovati po politikih, vendar se mi zdi, da se je to počelo v časih, ki so že za nami.”  –  predsednik Janez Drnovšek

 

Tako je življenje Janeza Drnovška  teklo in se izteklo 23.2.2008 …

A simbolna vrednost Drnovška je na špekulantskih borzah političnega parketa pridobivala na vrednosti. Bilo je zgolj vprašanje časa, kdo bo prvi začel trgovati s simbolom Janeza Drnovška in kovati politični dobiček. Koga bo vest pustila na cedilu prvega? Koga poslednja želja pokojnika ne bo zavezala k dostojnemu žalovanju in pomnjenju?

Ni bilo treba dolgo čakati. Župan občine Zagorje ob Savi Matjaž Švagan je kot samooklicani simbolni sin Janeza Drnovška prišel na globoko idejo in predlagal, da se v mestnem parku v Zagorju postavi doprsni kip Janezu Drnovšku in park po njem tudi poimenuje. Rečeno, storjeno. Očitno je bila skušnjava prevelika. Tudi če je Matjaž Švagan (sicer arogantno) imel na začetku morda dober namen, bi moral v trenutku, ko si je začel nad zlaganim Drnovškovim čaščenjem pilatovsko umivati roke Janez Janša, ustaviti stekle konje. Ravno zato, ker je Janez Janša bolnemu Janezu Drnovšku sistematično in zločinsko uničeval zadnja leta življenja, bi se morala Švaganu oglasiti vest do simbolnega očeta. A on je sprejel to kolaborantsko španovijo in za nagrado mu je Drnovškov mučitelj pred meseci podaril status državnega svetnika (enako darilo je dobil tudi Kangler (op.p.- Janša je Kanglerju omogočil, da postane državni svetnik)). Ničevost, ob kateri bi se Janez Drnovšek samo kislo nasmehnil: bedno in že velikokrat videno.

Zanikanje poslednje želje je stanje bolnega duha župana in občinskih svetnikov, ki so podprli to namero. Tožbe na sodiščih, glasovanja v občinskih svetih so od tu naprej samo še farsa upravičiti zatajitev in lasten simbolni pohlep.

Na tej točki sem se vprašal ali je kriza v družbi resnično samo gospodarska ali ne gre morebiti za dekadenco človeških odnosov, ki so dokončno zaslepljeni s plehkim materializmom in povzpetništvom?

A nekdo bo plačal ceno za tovrstno pritlehno privatizacijo simbolov. Družba se bo morala opredeliti do zanikanja najbolj temeljnih postulatov, ki odločajo o obstoju nje same. Kajti odnos do mrtvih, pravica do pogreba, upoštevanje poslednjih želja pokojnika, dostojno žalovanje za pokojnikom, so civilizacijske kategorije, ki ločujejo barbarsko družbo  od demokratične družbe.

Zato vidim borbo sina Jaše Drnovška mnogo več kot uveljavljanje poslednje želje pokojnega Janeza Drnovška. Gre za boj za civilizacijske vrednote in obstoj naše družbe.

Župan občine Zagorje Matjaž Švagan in vsi svetniki, ki so to idejo po kipu in  imenovanju parka podprli in uveljavili, so z odločitvijo višjega sodišča, da kip ostane,  v resnici dobili neizprosno interpelacijo svoje vesti. Kajti sedaj samo župan in svetniki lahko odločajo o tem, da so bodi si civilizirani demokratični zastopniki ali navadni licemerci brez vesti. Čas je bil in vedno bo sodnik odločitev.

Naj župan in svetniki občine Zagorje, ki so podprli ta Švaganov samopromocijski projekt, pomislijo, kam bi pogledali, če bi se morali Janezu Drnovšku še enkrat zazreti v oči.

Advertisements
Objavljeno v Lahko bi bilo drugače | 2 komentarja

Demon(stracije) kot lastna nezaupnica

Pa začnimo na koncu. Problem je politični. Naš politični sistem je spisan po nemškem, francoskem, delno skandinavskem sistemu. Vse skupaj je prepojeno z EU logiko in njenim panvizionarstvom. Ni nekaj avtohtonega, ni unikum, ki bi štrlel iz polja politične organiziranosti neke EU družbe. Torej bomo težko pripisali vse slabo samo političnem sistemu, dasiravno je potreben temeljitega premisleka. Nenazadnje tehnološki napredek že omogoča nove oblike neposredne demokracije in politični sistem je vedno odsev družbene zavesti.

Torej je problem v pravnem sistemu. Evidentno. A pravni sistem in prakse imajo povsod v EU. Bolj ali manj enako uspešne ali neuspešne. Odvisno od kje se ocenjujejo. A tudi pravnemu sistemu ne gre povsem enoznačno pripisati krivde, še posebej zato, ker pravo smo vendar tudi ljudje.

Torej smo krivi ljudje. Ne, to pa zagotovo ne. Mi smo državljansko odgovorni. Saj vsi hodimo na volitve, smo kritični do naših zastopnikov, dajemo predloge bodisi za izboljšanje sistema ali za zviševanje pravičnosti v družbi. Z lahkoto se odločamo in se izpostavljamo za kandidaturo v mestni, občinski ali državni svet, za kar prevzemamo polno odgovornost. V celoti spoštujemo pravni red, plačujemo davke brez pomisleka in nam na kraj pameti ne pade, da bi ogoljufali državo. Niti v sanjah ne bi zamolčali kakšnega podatka, ki bi prikril naše gmotno premoženje v prid kasnejše odmere davka ali nadomestila.

Kot študentje nikoli nismo jedli na šverc z boni in nismo izkoriščali statusa študenta, itd. Kazni policije, ki nas je zalotila pri prehitri vožnji, nemudoma poravnamo in ne obremenjujemo sodnega sistema z bednimi izgovori in lažmi. Nikoli se ne zgodi, da bi bili neplačniki in vedno kupimo samo toliko kolikor si lahko privoščimo. Z velikim  zasmehovanjem gledamo na druge družbe, kjer jim ljubezen do avta pomeni več kot obrok hrane.

Ne, ljudje nismo krivi. Naša starejša in delovna populacija brez zadržkov ustvarja najboljše pogoje za razvoj mladih. Nudi jim delovna mesta in stanovanja, da o štipendijah ne govorim.

Hrane ne mečemo v smeti, dva do tri avte na družino smatramo kot družbeno neodgovorno ravnanje. Na kraj pameti nam ne pade, da bi kupovali hrano od 3000km (pre)daleč, če nam ista kultura raste v lokanem okolju. Nikoli se ne vozimo sami z avtom v službo, vedno  imamo sopotnike, še raši pa uporabljamo javni prevoz. Vedno z velikim zadovoljstvom sprejmemo uspeh soseda in se nesebično odpovemo delu prihodka za tiste, ki jim življenje ne namenja lepih trenutkov. Tako skrbimo za skupnost in k sreči nismo obsedeni z lastništvom neskončnega števila nepremičnin, ki po možnosti na koncu ostanejo neuporabljene ali pa služijo za »šverc« najemnino in neobdavčen prihodek. Kot vzorni državljani se v času volitev posvetimo programu in dejanju človeka, ki kandidira. Ne zanima nas leporečenje, marketing triki. Nikakor! Političnega zastopnika, ki nas razočara z dejanjem in dvoličnostjo ne volimo nikoli več. Nikoli!

Kaj pa, če … je zelo drugače? In kot opisujem (ne-)krivdo nas, ljudi, občanov in državljanov ne drži? Kaj pa, če sta pravni, ekonomski in politični sistem samo odsev naše družbene zavesti? Nas samih. Kaj pa, če so aktualne demonstracije uperjene proti lastni neaktivnosti? Kaj pa, če demonstracije pomenijo, da se ne strinjamo več z lastno neaktivnostjo, dvoličnostjo in preračunljivostjo, da ne rečem z lastno neumnostjo? Kaj pa, če …

Če bi bile politične stranke pametne, bi globoko spodbujale demostracije in se sočasno preoblikovale, predvsem pa prisluhnile nezaupnici, ki jim prihaja naproti z vseh strani. A to sedaj niti ni več pomembno, še manj pričakovano. Razjedenost družbene povezanosti je tako velika, da je sestop s kavča življenjskega pomena. Čeravno ni nujno, da bo ta sestop spremenil tok misli. Prav lahko je, da bomo ponovno ostali samo »švercerji« angleške soli, kot smo v zgodovini že bili. Po krpanovsko bomo švercali odvajalo, kar naj bi v resnici angleška sol bila. Naš heroj Martin Krpan z Vrha pri Sv. Trojici je tihotapil odvajalo. Je s tem morda Levstik izrazil gnus nad svojim narodom in uporabil odvajalo (angleška sol) kot metaforo za neprebavljive lastnosti slovenskega naroda? Čemu služi to odvajalo, komu ga prodaja? Kdo ima prebavne težave, da potrebuje angleško sol? Kaj mu jih povzroča? Je to morda družbena impotentnost, ki se odraža kot Krpanovo zanikanje želje po ženski, saj se ta namesto za brhko mladenko z dvora raje odloči za uradniško dovoljenje za “švercanje”? So to morda poveličevalne blodnje naroda, ki si rad domišlja, da rešuje cesarstvo in po možnosti ves svet pred namišljenim Brdavsom? Hm. A tudi tragični konec Levstikovega življenja je zgovoren. Obupal je in se posvetil vremenu.

In da nas ponovno ne doleti usoda naroda, moramo danes demonstrirati. Danes demonstriramo proti svoji ležernosti, licemerstvu, dvoličnosti in fatalizmu.  Zato je danes tako pomembno, da mnogo (in še več) ljudi demonstrira in da se dokončno odrečemo ležernemu komentiranju s kavča.

Navdih za to lahko trenutno najdemo v domačem nogometu. V potezi našega novega-starega selektorja Srečka. Vsi v nogometu vedo, da je njegova poteza zelo tvegana, a sprejel je izziv in sestopil s kavča. Dobesedno, srčno in iskreno. Protest proti sebi je izrazil s prevzemom odgovornosti in trdim delom.

Objavljeno v Lahko bi bilo drugače | Komentiraj

gostujoča tipkovnica: Zasavski prispevki

Nevidnožični revirski proletariat

Nevidnožični revirski proletariat

Protestniškega dogajanja v dneh pred vseslovensko vstajo v Zasavju ni posebej zaznati. Vstajenje je bilo doslej čutiti z manifestacijo “Minuta molka za državo”, ki se je na petek, 30.11., zgodila na bivšem pokopališču v Trbovljah, danes mestnem parku. Družba je bila vsezasavska, zbralo se nas je približno 300 in še nekaj tisoč duš pod rušo. Državi v slovo smo prižgali sveče. Bila je spokojna tišina. Ali je ta ideja kasneje navdihnila študente, ki so obkrožili parlament, položili cvetje na simbolični grob države in jo pokopali – ne vem. Smo se pa na ponedeljek, 3.12., zopet zbrali v trboveljskem mestnem parku, tokrat v dvakrat večjem številu kot prvič in precej manj tiho.

Zasavci smo sicer vajeni upora, a uporniški duh se v splošnem pogreša. Je res že mrtev, pregnan, izdan? Kolektivna apatija premočna? Medtem pa nam pred očmi propada in izginja zasavska kulturno-industrijska dediščina …

Zdaj se čaka. Med ljudmi na ulici se govori o prihajajoči uvedbi govorniškega kotička, kjer bi vsako soboto lahko vsakdo izrazil svojo besedo, misli. Ta ideja me navdušuje, saj spremembe in razmišljanje o njih nujno potrebujejo kontinuiteto.

Kakšen je prispevek zasavskih protestov k slovenski prihodnosti in politiki? Mi smo državo že odgnali, jo pokopali in država je pokopala nas. Nekaj čakamo … Na post-apokaliptični svet smo pripravljeni. Zato bo v petek v Trbovljah občinski LIKUF z božičnim sejmom najbrž pritegnil več ljudi kot protesti.

Protesta v petek se udeležim v Ljubljani (v Zasavju ni zaznati iniciative), zaradi lastne izkušnje. In ker ne sprejmem tega brezplodnega diskurza, neodgovornosti in arogance v politično-ekonomskem prostoru.

Tadeja Bučar

*Besedlilo je nastalo na podlagi povabila k sodelovanju pri pregledu protestniških idej, ki so vzniknile v različnih slovenskih mestih pred 21.12.2012. Prispevek pripravlja časnik Dnevnik. Vprašanje novinarja Uroša Škerla se je glasilo: Zanima me vaše mnenje o tem, kako je protestniško dogajanje v Trbovljah oziroma Zasavju povezano v vseslovenski upor in kakšen je prispevek zasavskih protestov k prihodnosti slovenske družbe in politike. / Novinar se s samostojno objavo besedila strinja.
Objavljeno v gotujoča tipkovnica | Tagged , , , , | Komentiraj

Dedek, babica, zakaj sta mi to storila?

Dedek, babica, zakaj sta mi to storila?

 Trbovlje in celotno Zasavje ima močan preživetveni problem – mladi zapuščajo regijo in se množično izseljujejo ali pa nemočno gledajo propad svojega mesta in skupaj z njim umirajo na obroke. Kako je to možno?

Kaj se je zgodilo z nekdaj cvetočo zasavsko dolino? Je bil prehod iz jugoslovanskega težko-umazano-industrijskega obdobja v novodobni kapitalizem možen le skozi prepad in propad? So bili današnji dedki in babice res tako nesposobni in omejeni, da niso spregledali kam pelje vlak? Ne verjamem.

Zgodbe o rudniku, ki je bil nekdaj luč regije in hkrati strah, da postane coklja razvoja, segajo v sredino osemdesetih let prejšnjega stoletja. Luč kot delovna mesta in coklja kot uničevalec vsega novega, neindustrijskega. Že takrat se je lomilo na partijskih sestankih, ki še zdaleč niso bili tako enotni. Odganjalo se je drugače misleče in zaničevalo ambiciozne in to dvoje skupaj zagotovo ni prispevalo k razvoju regije. Odgnalo se je »avtomobiliste« (BMW je želel obrat v Trbovljah), elektroniko in vse sodobno, kar je bil le simptom, s katerim se je samohranjal rudnik in njegova politična moč. A menim, da tudi to vse skupaj ne opravičuje tako radikalnega propadanja, kot smo mu priča.

Slaboumje ljudstva, ki je slepo sledilo rdeči zvezdi – ki so jo medtem že zdavnaj ukradli in sprivatizirali socialistični mešetarji – je skozi volitve ustoličilo sodnike in grobarje svojih sinov in vnukov. Težko danes mladi gledajo v oči svojim babicam in dedkom, ki so sokrivi za današnje stanje. Verjamem, da je obratno še huje. Mora biti huje. Ne Beograd, ne Ljubljana, žeblje v lastno krsto si je zabilo Trbovlje samo. Natančneje njihovi ljudje, njihovi predstavniki ljudstva, direktorji podjetij, ki so za drobiž prodali kar so le mogli. V svoji samozagledanosti in s privilegiji »kupljeni« tako zaposleni in njihove družine v RTH (Rudnik Trbovlje-Hrastnik d.d. (link na: http://www.rth.si/) kot v TET (Termoelektrarna Trbovlje d.o.o. (link na: http://www.tet.si/)) pa niso niti slutili, da se ta igra mešetarjenja lahko konča. Ko so vsi zaposleni v energetiki in cementarni od strani gledali propad drugih podjetij, so poleg solidarnosti izgubili tudi občutek za realnost. Realna politična moč Trbovelj in celotnega Zasavja se danes lahko meri v gramih. A kaj, ko se za sprejemanje odločitev potrebuje več ton težke argumente. Ljudje pa še naprej dajejo glas zvezdi in niti pomislijo ne, da bi se taista zvezda vseh teh glasov sramovala ker so neumni, nekritični, brezvoljni in slabiški. Rdeča zvezda je nastala iz radikalno drugačnih vsebin kot so prej naštete. Zvezda je pomenila solidarnost, enkopravnost, optimizem, upanje in hrbtenico. Vse to sem dobil v zibelko in vem kakšno odgovornost to pomeni. To skrunstvo rdeče zvezde je zločin v Rdečih revirjih. Zločin, kako se je ukradlo simbol, kako se na njemu “šlepa” slaboumna politika brez perspektive in vizije samo, da se ohranjajo pozicije za izbarne posameznike in skupinice, ki v naslednjem trenutku za drobtino prodajo vse. In prvo gre v prodajo dostojanstvo.

 

Mladi so danes omamljeni z različnimi oblikami socialnih pomoči, lažnjivimi študijskimi obljubami, institucionaliziranimi užitki, blagovnimi znamkami, z žepninami babic in dedkov, s tajkunskim zgledi, z lažjo kot vrednoto … Vse skupaj je opij, ki mlade paralizira in jih daje v oklepaj. In kaj počnejo očetje, matere, babice in dedki? V Trbovljah kot kup nesreče zrejo v nebo, nemo odpirajo usta in čakajo, da bo vera prišla sama. Ne bo. Družba, ki svojo mladost meče na cesto, se slej ko prej tudi sama znajde tam. A res mislite, da je možna družba brez mladih? Že sama misel o takšni družbi je abotna. A z mladimi se danes počne ravno to – izključuje se jih iz socialnega dialoga in se jih sili, da pasivno sledijo  svetu, ki ga ni več. Nostalgija se tu kaže kot dvorezen meč.

Če ste »starejša generacija« in ste pri branju tega besedila začutili pekočo misel, je to lahko znak za začetek. A začetek česa? Lahko se zgodi, da kmalu o ničemer ne bo moč več odločati in zgodovina pozna zdravila tudi za to.

Medgeneracijska solidarnost je mit, ki se bo razletel na drobce. Tako kot so drobceni upi, da bo jutri bolje. Ali pač?

Objavljeno v Lahko bi bilo drugače | 3 komentarji

Mladi v Trbovljah so vstali, se borili in si izborili, kaj?!

Mladi v Trbovljah so vstali, se borili in si izborili, kaj?!

Piše: Gregor Kita

Kot predsednik komisije za gospodarstvo in proračun ter svetnik stranke ZARES že 4 leta opozarjam na nevzdržne razmere, ki silijo mlade k odseljevanju, jih tiščijo v depresijo in jih brezupne puščajo na čistini brez kančka upanja. Vsi moji napori sledijo s pogledom na mlade. Tudi moja pobuda je bila tematska tema za mlade na občinskem svetu na prihodnji seji. Da mladi dobijo besedo, ko so stari vse zavozili. Celo vse moje kandidature so bile napovedane kot razlog nevzdržnih razmer za mlade in najmlajše. Neuspešno sem skušal dvigniti nivo kritičnega mišljenja in povečati aktivnost mladih k reševanju njihovega problema. Pasivnost, brezupnost in fatalizem so bili pretrd oreh. Do včeraj, 19.12.2011.

Čas seveda ne čaka, kdaj bo trboveljska mladina postala bolj aktivna in ambiciozna. Čas nam je pripeljal finančne težave in proračun občine Trbovlje se hitro spreminja v socialni balon, ki preprečuje najhujše. In kaj je najhujše? Da postanemo kraj ljudi, ki nimamo več kaj izgubiti. V Trbovljah živimo daleč nad zmožnostmi oz. nad realno močjo gospodarstva te doline. Z drugo besedo, »šlepamo« se na plečah države. Drugi delajo zato, da mi uživamo. In postalo je samoumevno, da imamo vse zavode (tudi organizacijsko) kot jih imajo tudi drugje, samo da drugje tudi ustvarjajo, tega pa mi ne počnemo v zadostni meri. In tu se začenja zgodba. Kot predsednik komisije za gospodarstvo in proračun sem dolžan opozoriti, da proračun drvi v ledeno goro. Zmanjkuje denarja za programe. Potrebni so ukrepi. Ukrepi gredo v dve smeri, dvig prihodkov in zniževanje stroškov. Svoje napore za oživitev gospodarstva si preberite na drugem blogu, tokrat pišem o racionalizaciji. Občina Trbovlje letno izgublja 200 ljudi. Torej je manjša glavarina(za cca 60.000€ letno). Infrastruktura (kanalizacija, vročevod…) je dimenzionirana na 20.000 prebivalcev in še več, hkrati pa smo postali tako »veliki« kot občina Zagorje in po številu prebivalcev še drsimo navzdol. Stroški se zaradi odhajanja 200 ljudi/leto ne zmanjšujejo, nasprotno, odhod teh ljudi dviguje znesek na položnici tistih, ki ostajamo ker je del stroškov fiksnih. To je kruta ekonomija in od tu je prišla pobuda naše komisije, da se občinska uprava racionalizira, združevanje zdravstva, racionalizacija Komunale, in racionalizacija delovanja zavodov.

MCT je zavod, institucija, ki deluje po slovenskih standardih korektno, celo nadpovprečno. Vendar MCT ne vključuje niti 1% mladih v Trbovljah in že kot institucija ne more biti in nikoli ne bo reprezentativen zastopnik mladih. Niti to ni poslanstvo MCT- ja. Odpiranje okna v svet, izobraževanje, druženje, vzpodbujanje kreativnosti, zabava, boljši materialni pogoji. To so razlogi. A hkrati je to zavod, s pravili in vsem tistim kar večini mladim nikoli ne bo ustrezalo.

Kdaj je pravi trenutek za racionalizacijo. Nikoli, če vprašate tiste, ki od MCT-ja živijo. Trdim, da je edino dobro porabljen denar, za mlade in najmlajše. Vendar to ne pomeni, da je ves denar treba nameniti MCT-ju. To pomeni, izboljšanje infrastrukture v vrtcih, energetska obnova šol, novi izobraževalni programi, popravljena telovadnica, predvsem pa pogoji za delovna mesta kjer bodo mladi imeli možnost razvijati svojo kreativnost in nenazadnje ustvariti družino in peljati življenjski cikel naprej. MCT je samo drobtinica v vsem tem in prav je tako.

Neimenovanje direktorice MCT je bil zgolj in samo razmislek zgornjih vrstic. Danes MCT ne izgublja s tem nič, programi se ohranjajo, MCT ostaja, zaposleni ostajajo. Strošek direktorske plače postane denar za programe. V resnici samo razlika do direktorske plače. In tako velja za vse naslednje zavode. Občina je dolžna pripraviti program racionalizacije ker v nasprotnem primeru ne bo sposobna financirati programov. Uporabniki potrebujemo direktorje ali programe? Je potrebno da ima vsak zavod z peščico zaposlenih ljudi direktorja, svoje računovodstvo, čistilko itd. Tudi če mislimo da tako mora biti, tako ne bo. Ker preprosto ne bo denarja. Združevanje zavodov ni nekaj kar se naredi čez noč. A enkrat se vse začne, časa za »praznoslamljenje« pa ni več. Bolj se je razmišljalo, kako racionalizirati poslovanje zavodov kot kadrovanje. Ne gre za to, da bo nekdo »dobil« MCT v upravljanje. Lahko da bo MCT dobil zraven kakšno upravljanje. Ali je bil postopek korekten, ko se je že dal razpis za direktorja ven. No tu pa pride ven nekaj zanimivih vprašanj.

  1. Zakaj je uspešna direktorica tako hitro brezpogojno odstopila a še vedno opravlja določene funkcije?
  2. Zakaj ni občina takoj imenovala v.d. in preprečila postopek izbire
  3. Zakaj so nastale nepravilnosti pri imenovanju v.d.
  4. Zakaj imajo nekateri člani sveta zavoda MCT udeležbo 30% in so predstavniki mladih?

Postopek, kjer se ne podeli soglasja imenovanju direktorja MCT je bil pravno korekten a po moji oceni netakten. Program kandidatke za direktorico je bil optimističen, korekten in ga bo po njenem glasovanju imela priložnost tudi uresničiti, ob taki podpori to ne bo problem. Vendar se ne morem znebiti občutka, da je bila zadeva politično motivirana ob podpori proti izgubi nečesa, česar se ne izgublja?! Mladi so se borili za to da bo nekdo imel direktorsko mesto in plačo?

Da ne govorim o praksi, ki se vzpostavlja. Lahko, da bo naslednjič prišlo podpret direktorja zavoda za šport 400 navijačev. Nisem prepričan, da je župan dovolj razmislil o spremembi sklepa.

A vztrajam pri svoji naivnosti ker vem, da mladi prehitro postanemo manj mladi in prehitro bolj izkušeni. Lahko bi dejal, da je mladim nekdo ukradel revolucijo. Kmalu bomo izvedeli kdo. Če ne prej 5.3.2012, ko bodo imeli priložnost povedati kako naprej s svojo energijo, s svojo naivnostjo in s svojim agažmanom.

Objavljeno v Lahko bi bilo drugače | Komentiraj

Koliko je vrednih 1000 delovnih mest?

Koliko je vrednih 1000 delovnih mest?

Piše: Gregor Kita

Odgovor je sila zanimiv: 102 glasa na volitvah v državni zbor oz 1,1%?!

Pred tremi leti zasavske energetike ni bilo več na nobenem zemljevidu. Stranka Zares Trbovlje je v svoj program zapisala, da se zavzema za modro energetiko. Pa ne zato, ker je kopanje in kurjenje premoga »cool« ampak, ker drugega nimamo. RCR je svojo funkcijo dojel napačno. Mimogrede je vloga RCR v prestrukturiranju regije, ne v prestrukturiranju lastniških deležev, kar se je izkazalo za glavni motiv. Problem je nastal, ko se je izkazalo, da stranka Zares (za)resno misli. Vrstili so se sestanki vseh, ki so delovali v tej panogi in tudi širše. Projekti so se zlagali skupaj in prišli smo do enotne verzije kaj želimo.

Sledilo je nekaj sestankov pri ministrici Radičevi – Zares, ki nas je Zasavce prijazno sprejela, poslušala in spodbujala, da delamo naprej, na ekonomski platformi in vizionarsko po smernicah EU in eko standardih. Skozi naša prizadevanja smo pridobivali več in več pomembnih sogovornikov, ki so potrjevali pravo odločitev in projekte revidirali. Tako je g. Janežič (takrat svetovalec g. Meha) vztrajal, da se išče ekonomska rešitev za nadaljevanje proizvodnje. Brez te podpore, bi bilo težko karkoli narediti. G. Meha ta zadeva ni zanimala, ker je bil »okupiran« z Blokom 6, kar je tudi razumljivo, glede na red velikosti investicije in velemojstrskim akrobacijam vodstva in lobijev. In spet je Zares rekel temu ne. Ne, načinu vodenja investicije in ne, vrednosti investicije, ki je posrkala celotno energetsko akumulacijo. To pomeni, da je lahko projekt zasavske energetike še tako dober, enostavno ne bo denarja. Da je projekt zanimiv priča tudi vstop g. Roberta Goloba, ki je projekt podprl in je naredil konkreten korak naprej in z RTH ustanovil podjetje RTHVitales, za upravljanje z bimaso.

Ko je skozi razvoj projekta nastala ideja ZEH-a (zasavski energetski holding) kot delna rešitev, pa se je zgodil preobrat. Do tu je vse potekalo voluntersko, popoldansko, z veliko iskrene energije, da naredimo nekaj za svoj kraj. Predvsem pa je bil Zares sam, ker nobena druga politična opcija Zasavja ni niti »povohala«. V zgodbo pa so se po tem konkretnem vložku g. Goloba vključile tudi druge politične opcije. Vonj po mesu je privabil na dan vse možno. Težava je bila v tem, da mesa ni bilo. Vsaj jaz ga nisem videl. Najbolj »iskreno« so iz lukenj prilezli preverjeni SD kadri z g. Vukovičem na čelu. Kasneje se je izkazalo, da preživeti partijski sekretar stalno kadruje v ozadju. Naenkrat so postali vsi pametni in polni idej. Tudi RCR se je »intenzivno« ukvarjal z zasavsko energetiko. Seveda vse v luči kdo bo od tega kaj imel. Moja naivnost mi ni bila v korist, pa vseeno ne obžalujem svoje drže, da sem verjel, da vsi mislijo dobro za Zasavje. Županske volitve septembra 2010 so bile zame začetek streznitve – nekateri kandidati so brez občutka »betonirali,« v žepu pa niso imeli centa. Še najboljši »gradbinec« je bila ga. Forte – SDS, ki je vse probleme rešila s stavkom, češ da mora za vse poskrbeti država.

Moja realna in iskrena pričanja pa so bila označena s pesimizmom. »Veš Gregor, za volitve je treba malce lagati. Obljubi, briga te…« Sam pa sem se spraševal, kako naj to naredim, če sem vzgojen po načelu, da obljubiš samo tisto, kar lahko 100% napraviš. A to ni preprečilo drugim, da so obljubljali še naprej. Rokomet v prvo ligo, nogomet v višjo ligo, nova delovna mesta, zgradili bomo amfiteater za mlade na rudniških površinah, predor v Prebold, večja knjižnica, garažne hiše, evropska sredstva, visokošolski študij. Jaz sem samo gledal in naivno oporekal. Kje bomo dobili denar?! Katera politična opcija nas tako močno podpira? Volivci imajo vedno prav. Pa kaj še. Pojma nimajo. Še več, tako so nesposobni, da ne znajo niti ugotoviti, kdo je uničil Trboveljsko gospodarstvo! Je bila prodaja Rudisa res tako nujna, g. Hribar? Je bila prodaja cementarne res nujna, g. Malovrh? Je bila likvidacija Mehanike Trbovlje res neizbežna, g. Perdih? Se je referendum TET3 res zgodil kar tako, brez veze ali je bilo nekaj hudo narobe? Volivci v Trbovljah so simptomatsko namenili glas SNS-ju.

Vendar v resnici je bil to glas proti SD in LDS, ki imata glavne zasluge za propad gospodarstva v Trbovljah. Še posebej SD, ki je s svojimi lovkami dušila LDS, ki je drugje po Sloveniji uspešno razvijala skupnosti. Ko sem javno vprašal ga. Radičevo, kako so delali zasavski poslanci po končanih županskih volitvah, je odgovorila sledeče: »Niso. Na hodniku so me občasno pocukali, kako kaj zasavska energetika«. S tem, da se ni niti spomnila, da poslanca nista samo Jerič in Barovič, ampak tudi Župevc. To naj bi bili naši- zasavski zastopniki?

Vendar ni problem v zastopnikih, problem je v tem, da tako razmišlja večina Trboveljčanov. Sami si zabijamo avtogol, potem se pa smilimo sami sebi, ko nam otroci in mladež beži stran iz te črno-rdeče luknje. Toda kriza prinaša nekaj, kar prej ni bila praksa. Mladež je prej bežala iz Trbovelj ker je lahko, sedaj pa prihajajo časi, ko ne bo možno zapustiti ta nesrečni kraj, ujetnika partijske zgodovine. Mladi bodo propadali ob živem telesu. Bo SD prevzela odgovornost ali bo še naprej blefirala in se skrivala za floskulami socialne demokracije? Vse kar šteje pri SD-ju, je kadrovanje in ohranjanje mlakuže. Ni naključje, da SD ni bil v stanju niti umestiti ceste tretje razvojne osi skozi Zasavje, kaj šele graditi tunel. Vlačič je namreč (pred volitvami 2008) v Trbovljah skupaj Križaničem povedal, da ceste tu ne bo, ker je SDS proti. Sprašujem se, kaj ima SDS, ki je bila takrat v odhajanju, s tem? Na shodu stranke SD?!

Trbovlje je bila v zgodovini jazbina, ki je povijala revolucije. Se bomo tudi tokrat igrali z ognjem in upali, da se ne bomo opekli? Kdor to misli se moti, še bolj se motijo tisti, ki mislijo, da se stvari pozabljajo. Vse se vrača, vse se plača.

Objavljeno v Lahko bi bilo drugače | 2 komentarja